Leto dni od začetka epidemije in leto dni, odkar sem začela v bolnišnici zvijati žerjave. Saj veste, tiste male papirnate zgibanke (origamije), ki smo jih še v času normalnih dni dobili v japonskih restavracijah. Začela sem jih zgibati iz dolgega časa in želje, da ohranim fino motoriko, si zaposlim misli. Razbijem sivino
dneva. Med enim od zgibanj sem se spomnila na Sadako, deklico tisočerih žerjavov. Takrat še niti sama nisem vedela, da bo epidemija tako zelo zarezala v naša življenja, nas ohromila, prevetrila, potisnila na robove, za katere
nismo niti vedeli. In da bo naš klic po več kot letu podoben njenemu:

»Hočem(o) živeti!«

N. Kozorog

Na spodnji povezavi preberite, zakaj sem se odločila za 1000 žerjavov ... ki jih je že mnogo, mnogo več .... In postanite del "žerjavčkov". Podarite jih neznancem, znancem ... Zataknite za poštni nabiralnik ali knjigo, ki jo vrnete v knjižnico ... Zakaj? Da nekomu narišete nasmeh na obraz.

racunalnisko zerjav.jpg