171988029_10222004294829930_155030789956

Slika je simbolična. © Mateja Jordovič Potočnik

Mati, država - žalostna sem.

Družba Slovencljev - razočarala si me. Ne eno in ne drugo ni prvic - verjetno tudi ne zadnjic. A vedno nizje pada nasa druzba.

Že nekaj let kupujem #lokalno, pri starostnikih, ki nikakor ne želijo "kar tako pomoči". Tako jih navadno z Marjanao prepričava, da nujjjjjjnoooo potrebujeva točno tisto jagodno marmelado, čeprav mene osebno alergija na jagode že ob samem stiku spremeni v mešanico LaToye, balona in paradižnika ... Ali pa je domač regrat najboljši, čeprav ga imamo včasih vsi že preko glave ... Da ne govorim o kompotih, solati ali sadju ...

A teh nekaj evrov, ki jih dobijo na tak način - niso le evri. Ni meja med iti spat sit ali lačen. Gre za še kako pomemben občutek, da so nekaj naredili sami, si prislužili in jim s tem ni bilo odvzeto dostojanstvo ("ker fetahli pa ne bomo"). In preden reče kdo, da nekdo, ki je v stiski - bo že vzel denar brez prodaje. Ni vedno tako. Po 15 letih terena - je ravno obratno.

Zato namesto hipermarketa že nekaj let "uporabljam" tiste #vide, ki na tak način lahko dobijo kakšen evro več. In z velikim veseljem plačam za jajčka trikratno ceno, pa četudi potem pečem šmorn. In četudi nimam pri njih kartice ugodnosti, ne zbiram pik - včasih le dobim velik šopek travniških cvetlic, čisto vedno pa nasmeh.

In tako sem se v nedeljo ustavila pri eni od svojih "prodajalk". Stara je 83 let, na nekaj zaplath vrta goji motovilec zame že zadnjih 8 let, ko sva se dogovorili, da mi ga goji, ker ga sama ne je... ima nekaj korenčka in ostale jušne zelenjave. Poleti pa iz nekaj sliv skuha marmelado (ki ima zame bistveno preveč sladkorja, ampak - jo imajo pa radi brezdomci ali pa jo podarim kakšnemu starsotniku iz mesta). Navadno "kupim preveč kruha in mleka", pa slučajno imam v avtu celo vrečko testenin, ki jih ne jem, pa čokolado v prahu in zdrob ... in mi naredi uslugo - in vzame, da se mi ne pokvari v avtu

Vedno "dilava" za ceno - saj jo komaj vedno prepričam, da zaokroži navzgor. Tokrat ni želela nič. Pravzaprav mi je rekla, da naj ne prihajam več. Ha? Zakaj?

Nikakor mi ni želela povedati, naj sem še tako silila vanjo.

Sedla sem v avto.

V očeh so me zaskelele solze. Kaj sem naredila narobe? Kje in kdaj sem jo prizadela?

Takrat se je sklonila k meni in mi zašepetala, da "je imela obisk".

Obisk?

Da. Inšpektorja.

Srce se mi je ustavilo za nekaj sekund. Gospa je doma "bogu-za-levo-nogo", kamor pozimi brez dobrega 4x4 tako ne prideš in kamor sem se navadila, da ne zahajam v jutranji zori, saj preplašim vse srne.

Kako jo je našel inšpektor?

Preprosto.

Sosedje so prijavili, da nezakonito prodaja zelenjavo. Da nima prijavljene dejavnosti. Da ne prijavi davčni. Da je to delo na črno. Da je to utaja davkov. Videli so moj (Marjanin, Jožetov) avtomobil, ki so prihajali. Poslali so slike kot dokaz. Kot so povedali, da si je gospa kupila novo bundo (zanjo je dobesedno vedel inšpektor).

Ni bilo prvič, da sem se ena na ena soočila s tem. Bila pa sem osupla. Gospa je resda dobila opomin (hvala, inšpektor za razum), a za nekoga, kot je Ana, je bil to šok.

Nikakor ne obtožujem inšpektorja, opravljal je le svoje delo...

Se pa sprašujem, kje živim. Vedno sem verjela v dobro - v ljudeh, v stvareh. A v zadnjih mesecih se ta vera maja.

Smo res postali družba "foušije", kjer je človek človeku volk? Kjer se mora Ana, ki s to prodajo zasluži manj kot stane kosilo štiričlanske družine v menzi, bati sosedov? Teh istih levih sosedov, ki imajo vozni park visoko nad slovenskim povprečjem ... teh istih desnih sosedov, pri katerih bohoti ogromna terasa z bazenom ... Mar ne bi bilo bolje, da od Ane kupijo nekaj pridelkov ... ali za njih niso dovolj eko? Imajo oni kaj manj, če ima Ana nekaj evrov več? Evrov, ki si jih želi zaslužiti, ker nikakor ne želi "fehtati".

In po drugi strani - sprašujem tebe, država, kam smo prišli? Ne bi raje lovvili večjih prekrškarjev kot starejše, ki prodajo kozarec kumaric in nekaj glav solate?

Veste - sreča ni nekaj, kar se manjša, če jo deliš - ampak nasprotno. In ne - obleka ne naredi človeka, naredijo ga njegova dejanja. Ko nihče ne gleda.

Zato preden prijavite FURSu Magdo, ki po bloku prodaja ročno pletene nogavice ali pa Marico s kokošjimi jajci - se vprašajte, ali boste za to res bogatejši?

PS: Ani ni ime Ana. Ime sem ji nadela, da ne bodo sosedje prileteli na vrata, čeprav iskreno upam, da se prepoznajo v mojem postu. Uspelo mi jo je prepričat, da bom brez njenega motovilca spet slabokrvna in lahko pridem ponj - želi pa, da avto pustim dobre 3 km stran in pridem peš. Da me ne bodo videli sosedje... Bravo, Slovenceljni!

Več tukaj.

Ninna Kozorog