"So rekli, da ga naj v dom dam. Sem šla na socialno. Same neke velike besede in potem so mi naračunali, kako bi plačala dom. Njegovo penzijo bi vzeli celo, pa še mojo, pa ne bi dovolj bilo. Pa še komaj 67 jih je imel. Pa sem ga domov vzela"

Slika je simbolična. © Shutterstock

Kosta me kličejo. Ni to lepo ime, samo me od malega tako hecajo. Ker so me same kosti, ker sem tak drobižek.

Saj sem imela lepo življenje ... nimam kaj za rečt. No, dokler me ni starost ujagala. Tej noben ne uide. Iz "normalne" familije sem, imam brata … dva pa sta umrla kot otroka. Takrat se ni neka drama delala... bolezen je marsikatero deco pokopala. Potem je prišla vojna, ne spomnim se je dosti. Pa poročila sem se. Mož je bil fajn človek, orng ded. Na šoli je učil, rad je imel otroke in oni so njega imeli radi. Jaz sem bila bolničarka. Bi rekel kdo, da sem celo življenje riti pucala, ampak sem jih rada. Ljudje so bogi, pa jim je treba pomagat. Sploh tisti, ki so bolj bolani.

Nisva pa otrok imela, niso nekak poratali. Pa sva se trudila. Enkrat je že skoraj ratalo, pa je narava nazaj vzela. Malo sva šparala. Sva si en jogurt kupila za v soboto, ne pa dva ... ali pa en puding s smetano. Je Franci smetano pojedel, jaz pa puding. Sva rekla, da bova na stara leta pa kužeka imela, pa na morje šla za več kot samo za en teden. Da bova prišparala, mogoče bova celo lahko kdaj na tisto ladjico šla, ki te pelje na odprte valove.

Ampak je prišla penzija. Malo sva imela. Franci še nekako, jaz pa komaj za kurjavo in fansgo. Ampak saj sva bila šprarovna. Je rekel, da za 60. rojstni dan me pa pelje na ladjico. Da bova že.

Pa je prišel 9.11., pa mi ga je kap ruknila. Kar padel je .... sem klicala rešilca, so rekli, da ne vedo, če bo preživel ... tam so ga slikali – so rekli, da ni kap... rak je bil, v možgane je šel, iz pljuč. So rekli, da ni nič za naredit, da sva prepozno prišla ... gledali so me, kot da sem zverina ... kako, da nisem opazila, da je bolj suh, pa da manj je. Pa jim nisem upala rečt, da pa ni mogel debel bit, saj pa sva si od ust trgala. So rekli, da ga naj v dom dam. Sem šla na socialno, pa papirje sem si domov nesla. Same neke velike besede in potem so mi naračunali – kako bi pa plačala dom ... njegovo penzijo bi vzeli celo, pa še mojo, pa ne bi dovolj bilo. Pa še komaj 67 jih je imel. Pa ja ne bo med starčki gnil moj Franci? Pa sem ga domov vzela. Ko sem šla po arcnije, me je pri srcu stisnilo. Račun je bil 150 evrov. Je rekel v lekarni, da so to napitki za moč, da ne bo tako suh. Pa sem jih vzela. Samo eden je Franci.

Ko je prišel domov, je ležal v postelji, veliko je bruhal, včasih je božjastne napade imel. Plenice sem kupovala kot bi otroka imela. Zdravnik je rekel, da mi jih več ne pripada. Ampak, a ga naj pustim v blatu ležat? Včasih ga je res treslo. Takrat sem ga mirila, mu obkladke delala, napitke sem mu dajala previdno, da ni zbruhal. Dragi so bili. Jaz pa sem jedla, kar je bilo v akciji: kaki jogurt, sem ga malo pocukrala, da je za energijo bil, navadni je le ceneje kot sadni. Pa kruhek sem si nalomila noter, včasih sem si dala v skledo, pa še malo vode zraven. Je bilo nasitno, pa ni se čutilo, da je kruh star.

Zdravniki so mi rekli, da bo hitro šel "tja preko"... ampak Franci me je rad imel... od 57. do 62. leta sem ga rihtala, menda je bil fenomen, čudež, da se ni dal. Sem ga obračala, umivala, pedenala, da ni imel ran. Križ me je bolel, pa kolena, pa roke, ampak sem raje njemu kupila kremo, jaz sem se lahko razhodila, on pa je moral samo ležat. Sem enkrat rekla zdravniku, če so kaki bolj poceni napitki, ker so se samo dražili. Je rekel, če mi je težko za moža dat za zdravje, pa sem nama potem telefon odjavila, da sem šla po njih. Pa potem še televizijo, da sem za plenice imela. Patronažna mi je neki list prinesla za dodatek za streženje. Sem nekaj izpolnila, pa so mi ga vrnili, menda sem narobe. Zdravnik pa je rekel, da morajo to "svojci", pa da le naj preberem in si čas vzamem.

En dan je imel potem dolg božjastni napad, kar trajal je in trajal. Nisem imela telefona, sem k sosedi šla, da mi je rešilca poklicala. Dolgo je trajalo, da je prišel. Je bil že siv, ko so prišli. So ga peljali v bolnišnico, že zjutraj pa "na gare". Veliko je bil pogreb, veliko .... sem na obroke vzela. Ampak je le treba Franciju lep grob dat, dober mož je bil.

Zdaj sem sama. Po njem imam 600 evrov penzije. Ni malo. Za stroške dam tam 400 – 500. Pozimi pač zaprem radiatorje, da ne kurijo preveč. Bi se kam v manjše selila, pa kako pa, če pa ne poznam nikogar. Sosedi so že vsi šli v dom, ali pa so pomrli. Tamladi pa se ne brigajo več. Ko grem včasih po štengah, me skoraj pogazijo, ker se jim mudi. Lani sem padla na ledu, sem si gleženj fentala. Zdaj krumpam, ne morem dolgo hodit, samo do trgovine, pa še tam ne morem veliko nest. Sem šla v dom vprašat, kako prideš tja, kaj da narediš. Za avtobus em dala 10 evrov ... na šalterju me je nadrla ena mlada sestra, je rekla, kaj se grem – da to je danes vse pismeno. Da bi pa prej študirala, da bi vlogo dala ... 

Pa saj tako nimam denarja. Kdo bo mi plačal sploh gare, ko me pobere? Saj bi prišparala, da ne bi državi stroškov naredila. Samo manj kot en jogurt pa ne morem jest, se mi potem preveč "smoti" ...

Epilog: 

Za Kosto smo izvedeli, ko si je ponovno zlomila nogo na poti v trgovino. Resnično je "kostkica". Povsem nedoumljivo je, kako ji je uspelo vsa leta skrbeti za moža. Vrnili so jo v domače okolje in ko je krevsala na poti v trgovino s svojim mavcem, nas je poklicala trgovka. Bila je ena redkih starostnic, ki si je dovolila pomagati.

Sedaj ima urejen dom. Tam se lažje znajde. Najbolj je pogrešala televizijo in družbo.

Le nečesa se ne more odvaditi – ves čas si v sobo nosi jogurte "za hude čase". 

© 2020 by Humiji

Rad/ a bi poklical/a:

Telefonske številke nimamo od leta 2016. za vso komunikacijo uporabite email/fb...

HUMANITARČEK

p.p. 1156

2107 Maribor

DŠ: 26456605

TRR IBAN SI56 0417 3000 1907 020 (NKB)