*Jaz sem Marinka. Nic mi ne manjka. Zivela sem lepo. Bila sem gospodinja, moj moz pa je vozil robo po celem svetu. Ni nam manjkalo nic. Hcerko sva imela, Alino. Lustna punca je bila, potem pa je kar hujsat zacela. Se ji je najprej zdelo fajn. Je bila takrat v tistih letih, ko se punce zelijo lepe izkazat. Ampak je kar slo dol in dol. Krvni rak je bil. Hitro nama jo je vzel. Niti 17 jih ni imela. Moz je bil zalosten. Jaz mislim, da mu je pocasi srce pokalo. Vsaki dan malo, potem pa en dan ... Kar zbudil se ni, pa jih ni imel niti 65. Sama sem ostala. Imam pa zlato necakinjo Dolores. Kot hcerka mi je, velika znanstvenica je. V tujini zivi, dela pomembne stvari. Ampak zivi pa dalec, dva letala rabi do mene. Ampak me pa poklice, pa pise mi pisma, kartice. Mi je uredila vse, da mi pomaga placevati tudi poloznice. Stanovanje mi je pa kar veliko. Zdaj sploh, ko je prisla korona. Nimam druzbe. Cakam na Dolores, da poklice. Cakam, da je dan mimo ... Vcasih berem. Vcasih pa samo sedim in gledam skozi okno.

​

*Jaz sem Ana. Hisko mam. Tam gori, visoko v “vesi”. Nimam veliko. Malo hisko, pa streha ji spusca. Samo kako naj jaz pri 75 gor plezam? Uciteljica sem bila, samo ne dolgo. Ko sem sineka rodila, sem doma ostala. Rada ga imam, samo ne vem, kje se je naucil tak bit. Lutalica je. Moz moj ... kmet je bil. Njegovi vsi. Rad je mel slivovico, pa viljamovko. Najprej za zivce, potem pa ze za zejo. Ce tega ni bilo, pa je z vincekom zalil. Saj ce je malo se podprl, je vredu volje bil. Ce pa premalo, je bil kot srsen. Ce pa malo prevec, pa je razbijal. Mene je rad imel. Samo bolj kot je bil star. Bolj je rad imel viljamovko in vinceka, mene pa manj. Me je kdaj tudi malo počil, ce ni bilo po njegovo. Sem zob si tako zlomila. Potem pa je iz traktorja padel. Glavo mu je razbilo, je dolgo v komi bil. Pogreb je drag bil. Ampak saj das vse za svoje ljudi. Spufala sem se. Mi je potem skozi manjkalo. Saj ne rabim veliko, samo so pa drage drve, ce jih sam ne mores naredit. Sin pa je tako zgasnil. Ga blizu ni. Pri oknih mi je notri pihalo, pa voda je v skaf cankala v kopalnici. Sem jo v skaf lovila, da ni sla v-nic. Pa potem z njo kuhala. Prala pa na roke, ko je crknil pralni stroj. Kdo bi mi ga kupil ali na "ves" gor pripeljal. V dom bi sla, pa nimam penzije. Nekam, da bi mi toplo bilo, pa da ne bi mi vleklo pod noge. Pa da bi se s kom menila. In televizijo si zelim, da bi kaj pogledala, da je krajsi vecer.

​

* Jaz sem Tinka. Ne maram govorit o sebi. Prisla sem v to malo hisko, ko sem moza pustila. To je bil takrat se greh, ga pustit. Nocem o tem govorit. Tezko sem potem zivela, velikokrat za jesti nisem mela ... Ampak jaz nisem marala, da je tako delal z menoj. Bincal me je, pa lasal. Otrok nisva naredila. Tudi ce bi jih, bi mi jih iz trebuha zbil. Ne vem, ce se zivi. Mogoce ga je vzela ze rusa, ker je starejsi od mene. Pa jih imam ze jaz 77. 25 let ze ne vem o njem nic. Cisto nic. Sem si v najem to vzela. Denar pa sem dobila nekaj od penzije, ki mam malo. Nekaj pa od dela. Recejo okoliski kmetje, da sem pridna. Pobiram "japke", pa krompir, pa kopljem. Pa se nabere. Dovolj za najemnino. Je pa hiska vlazna. Lastnik mi ne popravlja stvari. Vem pa, da nimam kam iti. Kam bi sla pri teh letih? Saj se avta nimam. Peski pa se ne morem seliti. Vse, kar imam je v tej hiski. Me je pa sram, ker pozimi "dehtam". Ko grem v trgovino, mislijo ljudje, da sem cunka. Ampak je vlaga taka, da mi vse suknje "dehtajo" (smrdijo). Perem pa na roke, sa,mo posusi se ne. Vcasih kar mokro sukno oblečem, da jo telo posuši, ko grem do trgovine. Me pa kolk boli, palco rabim. Tisti, v katerega me je najveckrat bincal. Pa glava ... Imam sestro. Samo ne vem, kje je. Nekje na Primorskem zivi, ampak ko sem moza zapustila pa sramoto familiji naredila, sva se zgubili. Zofi ji je ime. Njo bi se rada kdaj videla. 10 let je mlajsa od mene. Moja edina druzina je. Bi ji spekla potico, tako kot so jo znali mama. Zato vsaki mesec prisparam kak evro, pa na kup dajem, da ce jo najdem, bi lahko kupila orehe, pa cuker in jo spekla...

​

​

EPILOG:

Za Marinko nam je v prvem valu pisala nečakinja, ki jo je zaskrbelo za teto. Pripravljena nam je bila povrniti vse stroške, če bi ji pomagali teto namestiti v dom, saj je ugotovila, da nikakor ne bo mogla tako pogosto na obisk. Marinka pa je počasi tonila v apatijov velikem praznem stanovanju. Za Ano nam je povedala soseda, lani maja. Gospa je živela v hišici, nevredni tega imena. shujšana do kosti. Jedla je jabolka, kuhana na pari, kar je našla v okolici. Sosede je zaskrbelo, ker po več dni ni šla iz hiše. Za Tinko nam je povedala patronažna sestra, ki jo je obiskala zaradi hudih bolečin v kolku. Njeno bivališče je bila ena soba, v preurejenem gospodarskem poslopju. Divan je bil dotrajan, majav. In v resnici - so se tam sprehajale marsiaktere živali.

Nikakor se nam ni zdelo primerno, da bi Marinko namestili v dom. Gospa je bila čila, agilna ... le zelo zelo osamljena. In prišli smo na drzno idejo. Dolores (nečakinja) nas je podprla ... in po skoraj letu, danes teče 14 dni, odkar nam je uspelo ...

Tri gospe. Tri zgodbe. Štajerka. Notranjka. Dolenjka. Dva dotrajana bivališča in eno ogromno stanovanje. Gospe živijo skupaj ...

Logična rešitev, bi marsikdo rekel. A niti ne tako enostavna. Potrebovali smo skoraj leto dni, da smo jih spoznali, prepričali. Predvsem pa, da smo pravno formalno uredili vse papirje, obenem pa se skregali z enim od CSDjev, ki je našo idejo označil za absurdno, celo "nečloveško" (v resnici je ta opazka bolela, saj je nismo razumeli... še vedno je ne). Dva od CSDjev pa sta nam res nudila suport. In gospe Dolores, kjer se je pokazalo,da je dobrobit tete pred matetializmom tipa koliko bo kdo odstel za najemnino sobe. Sama je rekla, da ima sedaj 3 tetke.

Gospe so koristile tursitične bone in preživele dni skupaj. Ob tem smo preuredili Marinkino stanovanje ... Vsaka ima svojo sobo, ki je samo njena. Urnik opravil. Veliko televizijo. Marinka kuha še za ostali dve. Ana se ne more najesti njene špinače s hrenovkami. Tinka je bila najtrši oreh. Ne govori veliko, se pa v družbi "komaratk" celo smeje. Veseli smo, da nas je podprla Dolores in da nam je MIOR skupaj z gospo Irena Munda omogočil, da smo stanovanje preuredili v bivališče, ki je primerno vsem trem. Dostopno, uporabno, funkcionalno.

​

​

Nobena ne razmišlja več o domu. Včasih se malo sporečejo, a se hitro pobotajo. Navadno zaradi kave, kdaj jo bodo pile Ali katera bo kuhala. 3x tedensko prejemajo tople obroke, da se ne mučijo preveč. In končno so vse site ...

Še vedno pa iščemo Zofko iz Primorske, da bi ji sestra spekla potico.

​

Imena gospe so zaradi GDPR spremenjena, z izjemo imena ZOFKE. Iščemo torej gospo Zofijo, rojeno 1951, mami Rozaliji in očetu Jožetu, ki ima sestro AnaMarijo (v naši zgodbi je sama sebe poimenovala Tinka), rojeno 1943, ki je zapustila moža in domačijo ter se odselila na drug konec Slovenije, ko je imela Zofija 18 let.