HUMANITARČEK se je rodil nekega jesenskega popoldneva 2010ob kavi - ki je imela okus po neiskrenosti in v kateri je še tlela slaba izkušnja s "pravno osebo", ki je v imenu dobrobitnosti skrbela le za blaginjo svojih članov. Bolečina ob zavedanju vsesplošne neiskrenosti je bila grenkejša od najbolj grenke arabice brez sladkorja.. In tako se je rodila ideja.. spontano - brez velikega pompa, saj se je zdelo, da je edini pravi odgovor na skorumiranost modernega sveta, ki ne premore več niti toliko dostojanstva, da bi znala dobroto obdržati - dobro.

Pri rojstvu je 5 ustanovnih članov postavljalo pravila "igre", statut in se borilo z birokracijo, ki je nihče od nas ni povsem razumel - predvsem pa ni dojel, kako veliko je v naši državi potrebno, da lahko pomagaš. A po papirnih vojnah smo ga dobili - novorojenega otroka, v katerega smo zavili vso svojo naivno vero v boljši jutri, iskreno upanje v pomembnost malih korakov in vse tiste male, drobne pozornosti, s katerimi smo želeli nekomu spremeniti svet.

Verjeli smo, da smo dovolj veliki, da bomo obstali - in smo. Od začetne ekipe je življenje v neke druge zgodbe odneslo le enega našega člana.. Mi pa smo vsako leto znova rasli po številu pripadnikov, ki so sprva samo tiho simpatizirali z nami, kasneje pa so vedno glasneje želeli postati del našega kroga.. Po številu izkušenj... Predvsem pa po številu iskrenih pogledov in toplih zahval...

Danes smo še vedno tu - še vedno se borimo z birokracijo in marsikaterim polenom, ki prileti pod naše noge. A naučili smo se teka na dolge proge, znamo preskakovati ovire - tiste, ki jih ne gre preskočiti, pa znamo preplezati.. Še vedno je naša energija enako naivna, enako utopično iskrena.. Še vedno z vso dušo in srcem verjamemo, da lahko z malimi stvarmi polepšamo nekomu dan, dva, mesec, leto na tem svetu.. Predvsem pa mu povrnemo napomembnejše - zaupanje v soočloveka.

Ne premikamo gora - povsem zadovoljni smo, da so Savinjske Alpe, kjer so in da Julijci pritegnejo naš pogled na poti v Ljubljano...

Ne iščemo projektov v daljni Afriki - bolečina, žalost, revščina so že pred našimi vrati ... In predvsem zime so v naši Sloveniji boleča izkušna za marsikoga na socialnem dnu.

Ne pobiramo članarine - več pomenijo pridne roke, entuziazem in dobra misel, kot nekaj evrov, ki jih darujemo le za to, da se počutimo "dobre"... (no, se pa donacij ne branimo ;)):

Nismo tako veliki, da bi se o nas govorilo po komercialnih televizijah, a tudi tako majhni ne, da nas bi v našem okolju spregledali.

Ne verjamemo v pravljice, verjamemo pa v pravljičarje, ki lahko naslikajo lepši jutri.

Smo, kar smo. Vsak zase in vsi skupaj - trdno odločeni, da povrnemo vero v dobrobit, sočloveka, zaupanje, iskrenost...

Ninna Kozorog
predsednica društva